ŠMIHEL

“Vas se prvič omenja kot »sannt Michel« leta 1471 in nato leta 1485 v urbarju za Rihemberk. Z zahoda jo omejuje hudourniški Lijak. To ime (potok in ravnina Lijak – »aput Liach«), srečamo prvič v nekem spisu iz dobe okoli leta 1200, ki našteva posest grofov Goriških.

Njihov grb je še danes na osrednjem sklepniku cerkve sv. Mihaela v Šmihelu. Po pripovedovanju je na Lijaku v tistih časih stal dvor. Iz tega časa poznamo tudi način življenja kmetov – tlačanov, ki so tlačanili na tej posesti.” (Vir: www.novagorica-turizem.com)

OZELJAN

Prvič se omenja leta 1176, ko je papež Aleksander III. potrdil oglejskemu kapitlju (služnostne pravice). Vasica brez naravne obrambe, zelo izpostavljena sovražnim napadom, zato je bila tudi cerkev večkrat žrtev turških napadov. . Leta 1868 je v Ozeljanu potekal Tabor na Veliki Otavi (Tabor pri Šempasu), narodni tabor za Zedinjeno Slovenijo. Vas je sodila pod Šempasko župnijo, v različnih virih pa se pojavljajo krajevna imena Ossegliano,Osslan, Ozslon, Osselam, Oselan… Včasih so se ljudje ukvarjali s kmetijskimi dejavnostmi, izročilo pa pravi, da so bili tudi poznani mešetarji ali, po domače, mušetarji.

Vir: dr.Igor Sapač
Vir: dr. Igor Sapač

Nekaj iz zgodovine Ozeljana in njegovega gradu oz. dvorca najdemo zapisanega v knjigi dr. Igorja Sapača “Območje Nove Gorice in Gorice: Gradovi, dvorci in palače”. Odlomek iz omenjenega gradiva je na voljo na tej povezavi.

V našem kraju je delovala slovenska osnovna šola že pod avstrijsko oblastjo, kasneje pa tudi pod italijansko. Leta 1884 so v Ozeljanu ustanovili podružnico Šempaske šole, ki je 20 let kasneje postala samostojna enorazrednica. Prvi učitelj, ki je v njej poučeval je bil Henrik Leban. Med leti 1886 do 1914 so na šoli poučevali naslednji učitelji:

  • HENRIK LEBAN 1884-1901
  • ANA LUKMAR 1887 -1891
  • JOSIP URBANČIČ 1900 – 1904
  • LJUDMILA ERŽEN 1902 – 1914
  • LADISLAV LIKAR 1904 -1911
  • DAVORIN CENČIČ 1911 -1914

Skoraj vsi učitelji so imeli opravljeno učiteljišče in sposobnostni izpit za učenje. Pod italijansko oblastjo je slovenski pouk potekal do leta 1922, ko so ga ukinili. Šole so delovale še do leta 1926. Med 2. svetovno vojno je potekal pouk nemoteno do leta 1943 in sicer v italijanščini, v gradu in v zasebnih hišah. Potem so do konca vojne otroke poučevale mlade prostovoljke v slovenskem jeziku. Leta 1945/46 so ponovno ustanovili samostojno enorazrednico, ki je imela sedem razredov in je delovala do leta 1952/53. ko so v Šempasu odprli osemletko. V Ozeljanu je tako ostala samo šola od 1. do 4. razreda. Prvega septembra 1957 je postala podružnica in je delovala v gradu do 1976. Ker je bila tega leta poškodovana v potresu, so jo preselili v zasebno hišo ( Ozeljan 31/H) do leta 1980/81, ko so jo dokončno ukinili. Od takrat v vasi ni šole in otroci obiskujejo osnovno šolo v Šempasu. Učenci se v šolo vozijo šolskim avtobusom za kolesarje in pešce pa je od leta 1988 asfaltirana in urejena tudi pot, ki skozi Lepenje povezuje obe vasi.

(avtor: Simon Gruden)

MLINI, ŽAGE IN KOVAČIJE

V Ozeljanu je bilo na potoku Ozlenšček zapovrstjo nanizanih sedem mlinov. Danes niso več ohranjeni, na to dejavnost pa spominja lokalno ime V malnih. Zaton mlinarske dejavnosti se začne z opuščanjem klasičnih poljedeljskih načinov in gradnjo večjih mlinov, ki so bili napoved (mlinske industrije). Leta 1867 je bil v Vipavski dolini zgrajen velik mlin v Ajdovščini. Bogati vodni viri, lesno bogastvo zakladnega Trnovskega gozda in gozdne prevozne (furmanske) poti, ki so s Trnovske planote vodile prek tega območja v dolino, so pogojevali razvoj žag. Žagarjem so stranke plačevale predvsem z denarjem, nekateri pa kar z lesom. S tem lesom je žagar potem lahko trgoval. Kovače so šteli med najpomembnejše ljudi na podeželju. Značilnost kovaške obrti je bila tudi v tem, da se je nadaljevala iz roda v rod. Veščina podkovanja konjev, volov ter krav je bila zelo zahtevno opravilo. Kovači so bili velikokrat tudi vaški živinozdravniki in so svetovali lastnikom bolnih živali. Povrhu pa so ogledovali živino za prodajo, torej so bili neke vrste »mušetrji« (preizkuševalci, ogledniki). Kovaštvo je bilo povezano s kolarstvom, obrtjo za izdelovanje in popravljanje vozov, koles ter njihovih delov.

(avtor: Simon Gruden)

KMETIJSTVO

Tudi v Ozeljanu je bilo nekdaj, tako kot na tem celotnem območju, zelo znano »siljenje« radiča. Jeseni, tam nekje po »vahtih« (Dan mrtvih), ko so bila vremena v Vipavski dolini še mila, so na njivah izruvali svetlo-rdeči radič in ga z »b’kmi« (vrsta vrbe) zavezali v šope. Nato so na prostem v gnojne »gomile« skopali velike jame, kamor so na dno položili šope radiča tako, da so bile korenine v gnoju. Jamo so pokrili z desko in jo dodatno založili s koruznim ličjem, kar je ohranjalo zračnost, istočasno pa je varovalo pred mrazom. Po treh tednih so radič prvič poželi za uporabo, korenine pa pustili, da so znova odgnale. Radič so uporabljali za domačo rabo, kdor ga je imel več, pa ga je oddajal tudi zadrugi ali pa bližnjim gostilnam. Danes le redki posegajo po tem načinu, ki so ga nekdaj tu naokrog narekovale življenjske okoliščine.

OZLENSKI PUST

Priprava na pust je velik dogodek.Za pripravo pustnega voza je potrebnih najmanj osem dni. Še prej pa je treba bilo kupiti blago in sešiti obleke. To je delala Marija Faganel iz Lajšča.

Nekoč so pustarji hodili po vasi osem dni, od ponedeljka do ponedeljka, to pa zato, ker so bili takrat revnejši in so se v tem tednu vsaj dobro najedli. Včasih so hodili k vsaki hiši, danes pa samo tja, kamor jih povabijo. Nekoč jih je bilo 10-15, zdaj pa jih je vedno manj, ker ni vsak zato. Na vozu so imeli koš in steklenice, ki so jih sproti polnili – boljše vino skupaj, slabše vino skupaj. Če je bilo vse v redu so okrog hodili 2 dni. Ko so prišli v hišo so najprej pozdravili in nato zaigrali, če pa je gospodinja privolila so z njo tudi zaplesali in tako dobili nekaj v koš. Pusta so pripravili iz slame, v novejših časih pa iz spužve. Nekoč so ga sežgali sedaj ga pa hranijo za naslednje leto. Letos ga ne bodo usmrtili ampak bodo pustili da si sodi sam.

 

(avtor: Simon Gruden)

Na Okroglici je bilo 6.septembra 1953 veliko zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 300.000 ljudi, osrednji dogodek je bil govor maršala Tita.

Odnosi z Italijo so bili leta 1953 jeseni zelo napeti, saj je šlo za Trst, ki si ga je Italija še lastila. Italijanskemu kopičenju orožja ob meji je sledila jugoslovanska mobilizacija. Množično zborovanje, streljaj od meje, je želelo opozoriti sosede na odločnost pri reševanju tržaškega vprašanja. Sočasno je bila to priložnost spomniti na 10 letnico kapitulacije Italije, avnojskih sklepov o priključitvi Primorske Jugoslaviji in desetletnico ustanovitve prvih primorskih partizanskih barikad.

V tako razgretem ozračju se je na nedeljo na planjavo pri Okroglici zgrnilo 300.000 ljudi, ki so pripotovali s 100 vlaki, 5.000 kamioni, 3.000 motorji, 15.000 kolesi, ostali seveda peš. Za to priložnost se med Volčjo Drago in Prvačino zgradili celo železniško postajo, položili začasen vodovod in veliko število pip za obiskovalce, barake… Program se je začel že v soboto z gledališkimi skupinami, koncerti pevskih zborov, filmom Na svoji zemlji… A ko je v nedeljo dopoldan prišel sam predsednik Jugoslavije maršal Josip Broz Tito, je završalo. Govor je stopnjeval do vrhunca, ko je dejal:«Tu je narod, sposoben, ponosen, borben, miroljuben in odločen braniti vsako ped svoje zemlje pred vsakim, ki bi jo skušal spet napasti!«

(avtor: Simon Gruden)

V osrednjem delu Vipavske doline, v okolici Šempasa in Ozeljana, so bili v širjenju narodnoosvobodilnega gibanja pomembni nekateri iz emigracije v Jugoslaviji, ki so že konec maja, po prihodu domov, pričeli pripravljati možnosti za upor. V oktobru 1941 so prišli v stik z revolucionarno skupino iz spodnje Vipavske doline. Odločilni pomen za nadaljnji razvoj gibanja pa je imel prihod Milka Špacapana – Igorja, spomladi 1942 in njegova navzočnost na tem področju.

Za okrepitev partizanstva in njegovo razširitev na vso pokrajino je vodstvo narodnoosvobodilni gibanja v Sloveniji marca 1942 poslalo na Primorsko partizansko četo -19 mož iz Šercerjevega bataljona, ki stajo vodila komandir Milko Špacapan – Igor, domačin iz Ozeljana in politkomisar Jaka Platiše -Franc. Maja 1942 je bil oblikovan prvi odbor OF in nad 30 mladeničev iz Ozeljana je vstopilo v partizane. Vključevali so se v Brkinsko, Vipavsko, Kraško diverzantsko, Trnovsko in Vojkovo četo. Čete so uspešno delovale in vznemirjale okupatorja.

Sredi avgusta je pokrajinski komite KPS za Primorsko (sekretar Tomo Brejc) reorganiziral partizansko vojsko na Primorskem. Iz večine primorskih partizanskih čet, ki so se 17.08.1942 zbrale nad Ozeljanom, je ustanovil 1. PRIMORSKI PARTIZANSKI BATALJON SIMON GREGORČIČ. Njegov prvi komandant je postal Jože Lemut, komisar pa Greif, polit komisar pa Špacapan. Oktobra 1942 je na Goriško prišel še Loški odred, v katerega so vključili Gregorčičev bataljon in ga označili kot prvega. Odred je sodil v sklop pomoči, ki jo je osrednje vodstvo nudilo Primorski. Zanj je značilno, da je imel boljše zveze z osrednjo Slovenijo kot pa politični organi.
Blizu Šmihela pri Ozeljanu je delovala najpomembnejša izmed devetih med seboj povezanih karavl, karavla 5, ki je vzdrževala zvezo s sedežem poverjeništva CK za Primorsko. Vodil jo je Aleš Bebler. Sredi aprila 1943 seje karavla 5 preimenovala v PXI.

Na tem področju je bilo v letu 1944 veliko sovražnih postojank. Zato so se na P XI dogovorili da pridobijo nekaj tamkajšnjih deklet za opravljanje kurirskih nalog. Dekleta so se rada odzvala in tudi zanesljivo opravljala delo in najnujnejšo pošto od PXI prenesle kar do PIII pri Senožečah. Raznašale so tudi literaturo. Kurirji pa so opravljali zelo naporne zveze do Čepovana. Premagovali s strme in velike višinske razlike še posebno do septembra 1944 – do osvoboditve, ko se obratovala tiskarna Slovenija na Humu, od koder so dnevno pošiljali do 5 nahrbtnikov gradiva (Partizanski dnevnik, letaki, različne tiskovine, brošure in knjige). Od oktobra 1944 do februarja 1945 seje v okolici Ozeljana zadrževalo 110 nemških vojakov, na Ajševici 50 in v Šempasu okrog 60, zato so se morali kurirji skrivati po hišah. Nekaj časa so prebivali na Trnovem, nato so se preselili na Trpinovšče nad Vodicami, nato so nekaj dni živeli v Liskucah nad Ozeljanom, pa pri Štefanu Špacapanu v Končah, v Žagi pri Antonu Špacapanu in do osvoboditve v Lokah nad Kromberkom. V Ozeljan so prišli za nekaj časa tudi mongoli, ki so jih nato zamenjali četniki, ki so se zadrževali tu do konca vojne. Od leta 1941 do leta 1945 je bilo v NOB 131 vaščanov, v internaciji pa 104.

Pesem borca Spodnjevipavske in Brkinske čete Lojzeta. Kristančiča-Minka “Prišlipo strmih so stezicah”govori o ustanovitvi I. primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča avgusta 1942.

V grajskem vrtu so 14. junija 1952 postavili spomenik 79 padlim vaščanom in žrtvam fašizma, ki so v vojni dali svoja življenja za svobodo. V grajski sobi pa je od 1984 na ogled spominski album vseh padlih.

(avtor: Simon Gruden)

————————————————–

MILE ŠPACAPAN -IGOR, narodni heroj iz Ozeljana, ki je igral pomembno vlogo v NOB

Julija 1942 je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet vodstvu osvobodilnega gibanja na Primorskem dalo navodilo, naj vse primorske čete združi v bataljon in imenuje bataljonski štab. Po pripravah so se po 10. avgustu 1942 v gozdu na Vodicah pri Vitovljah nad Ozeljanom v Vipavski dolini zbrale Spodnjevipavska, Zgornjevipavska in Tolminska četa (vanjo je bila vključena tudi enota briških partizanov) ter člani kraške sabotažne skupine, ki so tiste dni po mnogih uspešnih akcijah odšli v ilegalo. Brkinska četa zaradi težke prehodnosti terena in italijanske hajke ni prišla na zborno mesto, bila pa je vključena v sestav novoustanovljenega 1. primorskega partizanskega bataljona, tako po-imenovanega po priljubljenem primorskem pesniku Simonu Gregorčiču. Prvi komandant novo organiziranega Bataljona Simona Gregorčiča je postal Jože Lemut-Saša, namestnik komandanta Mile Špacapan-Igor, politični komisar bataljona Martin Greif-Rudi, njegov namestnik Anton Leban-Mitja, bataljonski intendant pa Anton Ferjančič-Zvonko .

Mile Špacapan-Igor je bil rojen 12. julija 1910 v Ozeljanu na Goriškem. Ko mu je bilo komaj 16 let, je v Gorici na Via Dietro il Castello na telefonsko žico pod napuščem hiše obesil v fašistično uniformo oblečenega slamnatega pajaca. Zaradi takih in podobnih dejanj je moral leta 1928 pred fašističnim preganjanjem emigrirati v Ljubljano. Leta 1938 je postal član KPS. Že maja 1941 ga je Vojni komite Okrož¬nega komiteja KPS Ljubljana zadolžil za politično in organizacijsko vojaško delo na območju Črnuč in Trzina. Ko so se 24. julija 1941 v gozdu pri Rašici nad Črnučami zbrale šmarnogorska, gameljska in črnuška partizanska skupina in je bila formirana Rašiška četa, so borci za njenega političnega komisarja izbrali Mileta Špacapana-Igorja. Rašiška četa je bila zelo dejavna in je izvedla številne drzne akcije. 18. septembra je med vasema Rašica in Srednje Gameljne napadla nemški tovornjak in ga uničila skupaj s petčlansko vojaško posadko. Kot odgovor na to akcijo so Nemci v maščevalni akciji Rašico v celoti požgali, razen cerkve, njene prebivalce pa izselili v Bosno. To je bila prva požgana vas med NOB na Slovenskem. Ko je poveljstvo čete formiralo Šmarnogorski vod, ki naj bi z borci na desnem bregu Save prerasel v četo, je Mile Špacapan-Igor postal njegov komandir in vod popeljal na šmarnogorsko območje, kjer je operiral neposredno ob cesti in železniški progi Ljubljana-Jesenice. Vod je spretno manevriral in izvedel številne akcije. Zato so Nemci sprožili očiščevalno akcijo na Šmarno goro in Grmado. Vod se je pod Špacapanovim vodstvom uspešno prebil iz nemškega obroča in se po požigu Rašice 20. septembra 1941 ponovno pridružil Rašiški četi. Ko je sovražnik 27. septembra 1941 nad Rašico napadel tudi Rašiško četo, se je Mile Špacapan-Igor s svojim vodom prebil skozi številne sovražnikove obroče in zasede ter borce popeljal prek Save v Dolomite na Samotorico. Tu je vod prerasel v Samotorško četo, in Mile Špacapan-Igor je postal njen komandir. V noči od 4. na 5. december 1941 je sodelovala v akciji pri rušenju mostu pri Preserju na progi Ljubljana-Trst. Po akciji se je četa vrnila v Dolomite. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih sil je še pred napadom na most pri Preserju ukazalo, naj se iz partizanske čete na Samotorici formira enota, da bo okrepila Dolganovo partizansko skupino, ki je že delovala na Primor¬skem. Tako je bila formirana nova skupina partizanov za odhod na Primorsko, njen komandir pa je postal Mile Špacapan-Igor in se je zato imenovala Špacapanova. Pod njegovim vodstvom je krenila na Primor¬sko, a se je zaradi sovražnikovih ovir in hude zime od Črnega Vrha morala vrniti v Dolomite, kjer se je za nekaj časa priključila 3. bataljonu Ljuba Šercerja; kasneje je pod vodstvom komandirja Mileta Špacapana-Igorja (politični komisar je bil Jaka Platiše-Franc) po drugi poti, prek Javornika, odšla na Primorsko in 27. marca 1942 prispela v tabor Dolganove čete med Suhorjem in Ostrožnim Brdom v Brkinih. Od tod sta obe četi krenili na pot v Vipavsko dolino in se 9. aprila utaborili na Nanosu, kjer sta bili izdani in ju je sovražnik obkolil ter 18. aprila nenadno silovito napadel. Iz boja sta se četi prebijali in umikali po skupinah. Igor je s svojo skupino borcev 27. aprila po sredčavenski poti prispel na Vitovlje nad Ozeljanom. Že v maju in juniju so se ji pridružili novi borci domačini in skupina je kmalu prerasla v močno Spodnje-vipavsko četo. Njen komandir je postal Mile Špacapan-Igor, politični komisar pa Anton Leban-Mitja. Ob formiranju Bataljona Simona Gregor¬čiča je Mile Spacapan postal namestnik njegovega komandanta, kasneje pa politični komisar. V obsežni italijanski očiščevalni ofenzivi proti partizanom na območju Vogrskega in širši okolici na Goriškem je 28. novembra 1942 padel na Šempaškem polju, le nekaj sto metrov od svojega rodnega doma v Ozeljanu, kamor se je kot partizan vrnil po trinajstih letih emigracije. Na tem mestu je njemu in sovaščanu ter soborcu Leban Milku –Oglarju, Krajevni odbor ZB.NOV. iz Ozeljana postavil spomenik. Letos, je po dolgih letih ponovno potekala komemoracija v spomin na padla borca iz Ozeljana. Letos, namreč mineva 65 let od tega tragičnega dogodka. S pomočjo takšnih komemoracij, se nadejamo, da ne bo njihov trud in ljubezen do domovine nikoli zbledela.

Doprsni kipi prvih voditeljev I. primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča so postavljeni na Kidričevi ulici v Novi Gorici : namestnik komandanta Mile Špacapan-Igor, komandant Jože Lemut-Saša, komisar Martin Greif-Rudi.

Tabore, narodne tabore napravite po celi Sloveniji in glasno povejte svetu, ki še noče verovati, da Vam je zares in živo mar za narodnost našo in narodne pravice. Izrecite pod milim nebom, da hočete ostati Slovenci in da hočete narodno napredovati v vsem, kar je dobro in lepo!« S temi besedami so se začenjali razglasi, ki so vabili domoljube na tabor pri Šempasu, tretji po vrsti na slovenskih tleh. Na nedeljo, 18. oktobra 1868, ob 14.uri je na senožeti Otava mrgolelo ljudi. Ocenili so jih na 10 tisoč. Prireditveni prostor je bil okrašen z neštetimi zastavami, dva velika slavoloka sta nosila napisa »Ne vdajmo se!« in »Složimo se!«. Na odru se je zvrstilo kar deset govorcev, ki so jih udeleženci tabora navdušeno pritrjevali in ploskali. Osrednji govor je pripadel predsedniku tabora dr. Karlu LavričSpomenik Taboru, gorečemu domoljubu in izjemnemu retoriku. Za govorci je oder zasedlo več kot 50 pevcev iz različnih krajev, od Tolmina do Razdrtega, ki so prepevali domoljubne pesmi. Ob mraku so prižgali umetne ognje v narodnih barvah. Sočasno pa so na vseh okoliških vrhovih zagoreli kresovi.
Impozanten tabor pri Šempasu je ogromno pripomogel k dvigu narodne zavesti, ponosu in odločnosti ljudi ob meji, da se borijo za svoje pravice: zedinjeni Slovenci pod eno kronovino, poučevanje uradovanje in bogoslužje v slovenskem jeziku, ustanovitev visoke pravne šole v Ljubljani in nekaterih glavnih šol, ki naj se jim pridruži pouk o kmetijstvu na Goriškem ter zaposlovanje domačinov v javnih službah.

V nedeljo 18. oktobra 1868, ob dveh popoldne naselje na Veliki Otavi pred Špacapanovo hišo na Lijaški planjavi.
Tabor je začel dr. Karel Lavrič odvetnik v Ajdovščini
Predsednik tabora: dr. Karel Lavrič
Dnevni red po vabilu na tabor (Slovenski narod 13 10.)

Tabor zahteva:

1. Naj se zedinijo vsi Slovenci v eno kronovino z enim samim deželnim zborom;
2.a) V vseh šolah na Slovenskem naj se podučuje v slovenskem jeziku, in to naj se precej začne ali vsaj v enem letu
b) v Ljubljani naj se ustanovi visoka pravna šola;
3. naj se uraduje na Slovenskem po vseh uradnijah slo­venski in to brez odloga;
4. v ta namen naj se podele javne službe le domači­nom, katerih je veliko število tudi zunaj slovenskih krajev
Tabor želi:
5.naj se uraduje v škofijskih in sploh cerkve-nih uradih po slovenski;
6. naj se napravijo nektere glavne šole na slovenskem Goriškem in naj se jim pridruži najpotrebniši poduk v kmetijstvu

Govorniki:
dr. Josip Tonkli. odvetnik v Gorici (resolucija I)
dr. Josip Vošnjak, zdravnik v Slovenski Bistrici (reso­lucija I)
Ivan Nabergoj, posestnik na Proseku, poslanec v tržaškem mestnem svetu (resolucija II)
dr. Karel Lavrič, odvetnik v Ajdovščini (resolucija III]
Viktor Dolenc, privatni uradnik v Gorici (resolucija IV)
Ernest Klavžar, deželni uradnik v Gorici (resolucija V)
Jožef Živic, posestnik v Skopem (resolucija VI)

Resolucije: so enake dnevnemu redu, razen točke 2 a, kjer se resolucija glasi: »V vseh šolah na Sloven­skem naj se podučuje v slovenskem jeziku, in to naj seprecej začne

Število udeležencev: 15000 (Slovenski narod 10. 9.) 14000 (Novice 9. 9)

Letališki sistem Ajševica je bil največji tovrstni sistem na slovenskih tleh v času prve svetovne vojne. Obsegal je pet vzletnih stez in več kot 60 objektov, hangarjev, delavnic, skladišč in drugih pomožnih objektov. Na tem območju je bila največja koncentracija letal v obdobju med majem 1915 in avgustom 1916, predvsem zaradi ugodnih vremenskih pogojev. Ajševica spada v območje zmerne burje. Črta zmerne burje poteka med Črničami in Dornberkom. Po padcu Gorice, v nekaj tednih preselijo vso infrastrukturo v Ajdovščino, Vipavo, Šentvid (Podnanos) in Podrago.

Na spodnjih kartah lahko vidite pozicije nekdanjih avstro-ogrskih vzletnih stez.

1. steza 
Stezo zgradijo med januarjem in marcem 1915, torej pred začetkom vojne z Italijo. Danes je na sredini steze pasji poligon.
2. steza 
Zaradi utesnjenosti v juliju 1915 zgradijo stezo na območju Kurinšča, med cesto za Šmihel in strugo potoka Lijaka.
3. steza 
Zaradi vedno večjega števila hangarjev, ki so jih Avstrijci postavljali v smeri proti Ozeljanu, v istem letu zgradijo tretjo stezo med cesto za Šmihel in Ozeljanom. Danes je tu pristajališče jadralnih padalcev.
4. steza 
V letu 1916 postavijo hangarje in stezo južno od Ozeljana oz. Na otavi.
5. steza 
Spomladi leta 1916 začnejo postavljati objekte med potokom Lijak in cesto pri Treh hišah. Stezo in pripadajoče objekte so uporabljali do padca Gorice, v mesecu avgustu 1916.

(avtor: Simon Gruden)

 

    

Zaradi silovitih Izbruhov ob obilnem deževje je Lijak poplavljal bližnja polja, zato so ga umirili – s kamni so obložili oziroma tlakovali strugo. Kot je zapisano na spomeniku ob glavni cesti, je v mladinskih delovnih brigadah pri regulaciji Lijaka leta 1947 požrtvovalno delalo kar 1200 mladincev.

V mogočni stavbi so, po ljudskem izročilu, delale pokoro redovnice, ki so se tako ali drugače pregrešile. Stavbo so začeli graditi leta 1780 in jo postavili v dobrem letu, kar priča druga letnica pod streho. Prizidek je Iz kasnejšega obdobja. Preseneča velikost stavbe, saj premore kar tri nadstropja, v vsakem so štirje prostori tlorisnih dimenzij 6 x 6 metra.

Koliko prestopnic se je hkrati nahajalo v hiši, ustno izročilo ne navaja, prav tako ne, od kod vse so nune prihajale in iz katerih redov. Da gre za neke vrsto redovniško kaznilnico priča tudi ljudsko ime ‘štroflager’ in še dolgo po tem se je pri sosednji hiši, morda oskrbnikovi, obdržalo ime Štrofejevi. Kdaj so nune stavbo zapustile, ni znano, je pa hiša menjala lastnika in dobila nove stanovalce. Potres leta 1976 je hišo močno prizadel, tako da bivanje v njej ni bilo več varno, nakar se je vdrla še streha.

Na Opadah v Šmihelu (danes Šmihel 70) je nekaj časa deloval meniški red trapistov. Njihovo domovanje sta sestavljali dve stavbi, ki sta bili od ostalega posestva ločeni z zidovjem. Opade so zavarovano arheološko najdišče iz poznega srednjega veka.
Prvi trapisti so bili izključno Francozi, kasneje pa so v svoje vrste pridobili slovensko mladino, predvsem kmečko. Delili so se v patre (duhovniki) in brate (obrtniki in delavci). Prvi so nosili bele kute, preko njih pa črne kapuce, podaljšane spredaj in zadaj do kolen, ter široke usnjene pasove. Bratje pa so nosili oblačilo rjave barve. Redovniki so imeli sicer strogo razdeljena opravila, vendar so pri večjih kmečkih opravilih sodelovali složno, v duhu gesla »moli in delaj«. V gospodarskem pogledu so bili za takratne razmere izredno napredni. Ukvarjali so se predvsem z živinorejo, vinogradništvom in mlinarstvom.