ŠMIHEL

“Vas se prvič omenja kot »sannt Michel« leta 1471 in nato leta 1485 v urbarju za Rihemberk. Z zahoda jo omejuje hudourniški Lijak. To ime (potok in ravnina Lijak – »aput Liach«), srečamo prvič v nekem spisu iz dobe okoli leta 1200, ki našteva posest grofov Goriških.

Njihov grb je še danes na osrednjem sklepniku cerkve sv. Mihaela v Šmihelu. Po pripovedovanju je na Lijaku v tistih časih stal dvor. Iz tega časa poznamo tudi način življenja kmetov – tlačanov, ki so tlačanili na tej posesti.” (Vir: www.novagorica-turizem.com)

OZELJAN

Prvič se omenja leta 1176, ko je papež Aleksander III. potrdil oglejskemu kapitlju (služnostne pravice). Vasica brez naravne obrambe, zelo izpostavljena sovražnim napadom, zato je bila tudi cerkev večkrat žrtev turških napadov. . Leta 1868 je v Ozeljanu potekal Tabor na Veliki Otavi (Tabor pri Šempasu), narodni tabor za Zedinjeno Slovenijo. Vas je sodila pod Šempasko župnijo, v različnih virih pa se pojavljajo krajevna imena Ossegliano,Osslan, Ozslon, Osselam, Oselan… Včasih so se ljudje ukvarjali s kmetijskimi dejavnostmi, izročilo pa pravi, da so bili tudi poznani mešetarji ali, po domače, mušetarji.

Vir: dr.Igor Sapač
Vir: dr. Igor Sapač

Nekaj iz zgodovine Ozeljana in njegovega gradu oz. dvorca najdemo zapisanega v knjigi dr. Igorja Sapača “Območje Nove Gorice in Gorice: Gradovi, dvorci in palače”. Odlomek iz omenjenega gradiva je na voljo na tej povezavi.

V našem kraju je delovala slovenska osnovna šola že pod avstrijsko oblastjo, kasneje pa tudi pod italijansko. Leta 1884 so v Ozeljanu ustanovili podružnico Šempaske šole, ki je 20 let kasneje postala samostojna enorazrednica. Prvi učitelj, ki je v njej poučeval je bil Henrik Leban. Med leti 1886 do 1914 so na šoli poučevali naslednji učitelji:

  • HENRIK LEBAN 1884-1901
  • ANA LUKMAR 1887 -1891
  • JOSIP URBANČIČ 1900 – 1904
  • LJUDMILA ERŽEN 1902 – 1914
  • LADISLAV LIKAR 1904 -1911
  • DAVORIN CENČIČ 1911 -1914

Skoraj vsi učitelji so imeli opravljeno učiteljišče in sposobnostni izpit za učenje. Pod italijansko oblastjo je slovenski pouk potekal do leta 1922, ko so ga ukinili. Šole so delovale še do leta 1926. Med 2. svetovno vojno je potekal pouk nemoteno do leta 1943 in sicer v italijanščini, v gradu in v zasebnih hišah. Potem so do konca vojne otroke poučevale mlade prostovoljke v slovenskem jeziku. Leta 1945/46 so ponovno ustanovili samostojno enorazrednico, ki je imela sedem razredov in je delovala do leta 1952/53. ko so v Šempasu odprli osemletko. V Ozeljanu je tako ostala samo šola od 1. do 4. razreda. Prvega septembra 1957 je postala podružnica in je delovala v gradu do 1976. Ker je bila tega leta poškodovana v potresu, so jo preselili v zasebno hišo ( Ozeljan 31/H) do leta 1980/81, ko so jo dokončno ukinili. Od takrat v vasi ni šole in otroci obiskujejo osnovno šolo v Šempasu. Učenci se v šolo vozijo šolskim avtobusom za kolesarje in pešce pa je od leta 1988 asfaltirana in urejena tudi pot, ki skozi Lepenje povezuje obe vasi.

(avtor: Simon Gruden)

MLINI, ŽAGE IN KOVAČIJE

V Ozeljanu je bilo na potoku Ozlenšček zapovrstjo nanizanih sedem mlinov. Danes niso več ohranjeni, na to dejavnost pa spominja lokalno ime V malnih. Zaton mlinarske dejavnosti se začne z opuščanjem klasičnih poljedeljskih načinov in gradnjo večjih mlinov, ki so bili napoved (mlinske industrije). Leta 1867 je bil v Vipavski dolini zgrajen velik mlin v Ajdovščini. Bogati vodni viri, lesno bogastvo zakladnega Trnovskega gozda in gozdne prevozne (furmanske) poti, ki so s Trnovske planote vodile prek tega območja v dolino, so pogojevali razvoj žag. Žagarjem so stranke plačevale predvsem z denarjem, nekateri pa kar z lesom. S tem lesom je žagar potem lahko trgoval. Kovače so šteli med najpomembnejše ljudi na podeželju. Značilnost kovaške obrti je bila tudi v tem, da se je nadaljevala iz roda v rod. Veščina podkovanja konjev, volov ter krav je bila zelo zahtevno opravilo. Kovači so bili velikokrat tudi vaški živinozdravniki in so svetovali lastnikom bolnih živali. Povrhu pa so ogledovali živino za prodajo, torej so bili neke vrste »mušetrji« (preizkuševalci, ogledniki). Kovaštvo je bilo povezano s kolarstvom, obrtjo za izdelovanje in popravljanje vozov, koles ter njihovih delov.

(avtor: Simon Gruden)

KMETIJSTVO

Tudi v Ozeljanu je bilo nekdaj, tako kot na tem celotnem območju, zelo znano »siljenje« radiča. Jeseni, tam nekje po »vahtih« (Dan mrtvih), ko so bila vremena v Vipavski dolini še mila, so na njivah izruvali svetlo-rdeči radič in ga z »b’kmi« (vrsta vrbe) zavezali v šope. Nato so na prostem v gnojne »gomile« skopali velike jame, kamor so na dno položili šope radiča tako, da so bile korenine v gnoju. Jamo so pokrili z desko in jo dodatno založili s koruznim ličjem, kar je ohranjalo zračnost, istočasno pa je varovalo pred mrazom. Po treh tednih so radič prvič poželi za uporabo, korenine pa pustili, da so znova odgnale. Radič so uporabljali za domačo rabo, kdor ga je imel več, pa ga je oddajal tudi zadrugi ali pa bližnjim gostilnam. Danes le redki posegajo po tem načinu, ki so ga nekdaj tu naokrog narekovale življenjske okoliščine.

OZLENSKI PUST

Priprava na pust je velik dogodek.Za pripravo pustnega voza je potrebnih najmanj osem dni. Še prej pa je treba bilo kupiti blago in sešiti obleke. To je delala Marija Faganel iz Lajšča.

Nekoč so pustarji hodili po vasi osem dni, od ponedeljka do ponedeljka, to pa zato, ker so bili takrat revnejši in so se v tem tednu vsaj dobro najedli. Včasih so hodili k vsaki hiši, danes pa samo tja, kamor jih povabijo. Nekoč jih je bilo 10-15, zdaj pa jih je vedno manj, ker ni vsak zato. Na vozu so imeli koš in steklenice, ki so jih sproti polnili – boljše vino skupaj, slabše vino skupaj. Če je bilo vse v redu so okrog hodili 2 dni. Ko so prišli v hišo so najprej pozdravili in nato zaigrali, če pa je gospodinja privolila so z njo tudi zaplesali in tako dobili nekaj v koš. Pusta so pripravili iz slame, v novejših časih pa iz spužve. Nekoč so ga sežgali sedaj ga pa hranijo za naslednje leto. Letos ga ne bodo usmrtili ampak bodo pustili da si sodi sam.

 

(avtor: Simon Gruden)

Na Okroglici je bilo 6.septembra 1953 veliko zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 300.000 ljudi, osrednji dogodek je bil govor maršala Tita.

Odnosi z Italijo so bili leta 1953 jeseni zelo napeti, saj je šlo za Trst, ki si ga je Italija še lastila. Italijanskemu kopičenju orožja ob meji je sledila jugoslovanska mobilizacija. Množično zborovanje, streljaj od meje, je želelo opozoriti sosede na odločnost pri reševanju tržaškega vprašanja. Sočasno je bila to priložnost spomniti na 10 letnico kapitulacije Italije, avnojskih sklepov o priključitvi Primorske Jugoslaviji in desetletnico ustanovitve prvih primorskih partizanskih barikad.

V tako razgretem ozračju se je na nedeljo na planjavo pri Okroglici zgrnilo 300.000 ljudi, ki so pripotovali s 100 vlaki, 5.000 kamioni, 3.000 motorji, 15.000 kolesi, ostali seveda peš. Za to priložnost se med Volčjo Drago in Prvačino zgradili celo železniško postajo, položili začasen vodovod in veliko število pip za obiskovalce, barake… Program se je začel že v soboto z gledališkimi skupinami, koncerti pevskih zborov, filmom Na svoji zemlji… A ko je v nedeljo dopoldan prišel sam predsednik Jugoslavije maršal Josip Broz Tito, je završalo. Govor je stopnjeval do vrhunca, ko je dejal:«Tu je narod, sposoben, ponosen, borben, miroljuben in odločen braniti vsako ped svoje zemlje pred vsakim, ki bi jo skušal spet napasti!«

(avtor: Simon Gruden)

V osrednjem delu Vipavske doline, v okolici Šempasa in Ozeljana, so bili v širjenju narodnoosvobodilnega gibanja pomembni nekateri iz emigracije v Jugoslaviji, ki so že konec maja, po prihodu domov, pričeli pripravljati možnosti za upor. V oktobru 1941 so prišli v stik z revolucionarno skupino iz spodnje Vipavske doline. Odločilni pomen za nadaljnji razvoj gibanja pa je imel prihod Milka Špacapana – Igorja, spomladi 1942 in njegova navzočnost na tem področju.

Za okrepitev partizanstva in njegovo razširitev na vso pokrajino je vodstvo narodnoosvobodilni gibanja v Sloveniji marca 1942 poslalo na Primorsko partizansko četo -19 mož iz Šercerjevega bataljona, ki stajo vodila komandir Milko Špacapan – Igor, domačin iz Ozeljana in politkomisar Jaka Platiše -Franc. Maja 1942 je bil oblikovan prvi odbor OF in nad 30 mladeničev iz Ozeljana je vstopilo v partizane. Vključevali so se v Brkinsko, Vipavsko, Kraško diverzantsko, Trnovsko in Vojkovo četo. Čete so uspešno delovale in vznemirjale okupatorja.

Sredi avgusta je pokrajinski komite KPS za Primorsko (sekretar Tomo Brejc) reorganiziral partizansko vojsko na Primorskem. Iz večine primorskih partizanskih čet, ki so se 17.08.1942 zbrale nad Ozeljanom, je ustanovil 1. PRIMORSKI PARTIZANSKI BATALJON SIMON GREGORČIČ. Njegov prvi komandant je postal Jože Lemut, komisar pa Greif, polit komisar pa Špacapan. Oktobra 1942 je na Goriško prišel še Loški odred, v katerega so vključili Gregorčičev bataljon in ga označili kot prvega. Odred je sodil v sklop pomoči, ki jo je osrednje vodstvo nudilo Primorski. Zanj je značilno, da je imel boljše zveze z osrednjo Slovenijo kot pa politični organi.
Blizu Šmihela pri Ozeljanu je delovala najpomembnejša izmed devetih med seboj povezanih karavl, karavla 5, ki je vzdrževala zvezo s sedežem poverjeništva CK za Primorsko. Vodil jo je Aleš Bebler. Sredi aprila 1943 seje karavla 5 preimenovala v PXI.

Na tem področju je bilo v letu 1944 veliko sovražnih postojank. Zato so se na P XI dogovorili da pridobijo nekaj tamkajšnjih deklet za opravljanje kurirskih nalog. Dekleta so se rada odzvala in tudi zanesljivo opravljala delo in najnujnejšo pošto od PXI prenesle kar do PIII pri Senožečah. Raznašale so tudi literaturo. Kurirji pa so opravljali zelo naporne zveze do Čepovana. Premagovali s strme in velike višinske razlike še posebno do septembra 1944 – do osvoboditve, ko se obratovala tiskarna Slovenija na Humu, od koder so dnevno pošiljali do 5 nahrbtnikov gradiva (Partizanski dnevnik, letaki, različne tiskovine, brošure in knjige). Od oktobra 1944 do februarja 1945 seje v okolici Ozeljana zadrževalo 110 nemških vojakov, na Ajševici 50 in v Šempasu okrog 60, zato so se morali kurirji skrivati po hišah. Nekaj časa so prebivali na Trnovem, nato so se preselili na Trpinovšče nad Vodicami, nato so nekaj dni živeli v Liskucah nad Ozeljanom, pa pri Štefanu Špacapanu v Končah, v Žagi pri Antonu Špacapanu in do osvoboditve v Lokah nad Kromberkom. V Ozeljan so prišli za nekaj časa tudi mongoli, ki so jih nato zamenjali četniki, ki so se zadrževali tu do konca vojne. Od leta 1941 do leta 1945 je bilo v NOB 131 vaščanov, v internaciji pa 104.

Pesem borca Spodnjevipavske in Brkinske čete Lojzeta. Kristančiča-Minka “Prišlipo strmih so stezicah”govori o ustanovitvi I. primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča avgusta 1942.

V grajskem vrtu so 14. junija 1952 postavili spomenik 79 padlim vaščanom in žrtvam fašizma, ki so v vojni dali svoja življenja za svobodo. V grajski sobi pa je od 1984 na ogled spominski album vseh padlih.

(avtor: Simon Gruden)

Tabore, narodne tabore napravite po celi Sloveniji in glasno povejte svetu, ki še noče verovati, da Vam je zares in živo mar za narodnost našo in narodne pravice. Izrecite pod milim nebom, da hočete ostati Slovenci in da hočete narodno napredovati v vsem, kar je dobro in lepo!« S temi besedami so se začenjali razglasi, ki so vabili domoljube na tabor pri Šempasu, tretji po vrsti na slovenskih tleh. Na nedeljo, 18. oktobra 1868, ob 14.uri je na senožeti Otava mrgolelo ljudi. Ocenili so jih na 10 tisoč. Prireditveni prostor je bil okrašen z neštetimi zastavami, dva velika slavoloka sta nosila napisa »Ne vdajmo se!« in »Složimo se!«. Na odru se je zvrstilo kar deset govorcev, ki so jih udeleženci tabora navdušeno pritrjevali in ploskali. Osrednji govor je pripadel predsedniku tabora dr. Karlu LavričSpomenik Taboru, gorečemu domoljubu in izjemnemu retoriku. Za govorci je oder zasedlo več kot 50 pevcev iz različnih krajev, od Tolmina do Razdrtega, ki so prepevali domoljubne pesmi. Ob mraku so prižgali umetne ognje v narodnih barvah. Sočasno pa so na vseh okoliških vrhovih zagoreli kresovi.
Impozanten tabor pri Šempasu je ogromno pripomogel k dvigu narodne zavesti, ponosu in odločnosti ljudi ob meji, da se borijo za svoje pravice: zedinjeni Slovenci pod eno kronovino, poučevanje uradovanje in bogoslužje v slovenskem jeziku, ustanovitev visoke pravne šole v Ljubljani in nekaterih glavnih šol, ki naj se jim pridruži pouk o kmetijstvu na Goriškem ter zaposlovanje domačinov v javnih službah.

V nedeljo 18. oktobra 1868, ob dveh popoldne naselje na Veliki Otavi pred Špacapanovo hišo na Lijaški planjavi.
Tabor je začel dr. Karel Lavrič odvetnik v Ajdovščini
Predsednik tabora: dr. Karel Lavrič
Dnevni red po vabilu na tabor (Slovenski narod 13 10.)

Tabor zahteva:

1. Naj se zedinijo vsi Slovenci v eno kronovino z enim samim deželnim zborom;
2.a) V vseh šolah na Slovenskem naj se podučuje v slovenskem jeziku, in to naj se precej začne ali vsaj v enem letu
b) v Ljubljani naj se ustanovi visoka pravna šola;
3. naj se uraduje na Slovenskem po vseh uradnijah slo­venski in to brez odloga;
4. v ta namen naj se podele javne službe le domači­nom, katerih je veliko število tudi zunaj slovenskih krajev
Tabor želi:
5.naj se uraduje v škofijskih in sploh cerkve-nih uradih po slovenski;
6. naj se napravijo nektere glavne šole na slovenskem Goriškem in naj se jim pridruži najpotrebniši poduk v kmetijstvu

Govorniki:
dr. Josip Tonkli. odvetnik v Gorici (resolucija I)
dr. Josip Vošnjak, zdravnik v Slovenski Bistrici (reso­lucija I)
Ivan Nabergoj, posestnik na Proseku, poslanec v tržaškem mestnem svetu (resolucija II)
dr. Karel Lavrič, odvetnik v Ajdovščini (resolucija III]
Viktor Dolenc, privatni uradnik v Gorici (resolucija IV)
Ernest Klavžar, deželni uradnik v Gorici (resolucija V)
Jožef Živic, posestnik v Skopem (resolucija VI)

Resolucije: so enake dnevnemu redu, razen točke 2 a, kjer se resolucija glasi: »V vseh šolah na Sloven­skem naj se podučuje v slovenskem jeziku, in to naj seprecej začne

Število udeležencev: 15000 (Slovenski narod 10. 9.) 14000 (Novice 9. 9)

Letališki sistem Ajševica je bil največji tovrstni sistem na slovenskih tleh v času prve svetovne vojne. Obsegal je pet vzletnih stez in več kot 60 objektov, hangarjev, delavnic, skladišč in drugih pomožnih objektov. Na tem območju je bila največja koncentracija letal v obdobju med majem 1915 in avgustom 1916, predvsem zaradi ugodnih vremenskih pogojev. Ajševica spada v območje zmerne burje. Črta zmerne burje poteka med Črničami in Dornberkom. Po padcu Gorice, v nekaj tednih preselijo vso infrastrukturo v Ajdovščino, Vipavo, Šentvid (Podnanos) in Podrago.

Na spodnjih kartah lahko vidite pozicije nekdanjih avstro-ogrskih vzletnih stez.

1. steza 
Stezo zgradijo med januarjem in marcem 1915, torej pred začetkom vojne z Italijo. Danes je na sredini steze pasji poligon.
2. steza 
Zaradi utesnjenosti v juliju 1915 zgradijo stezo na območju Kurinšča, med cesto za Šmihel in strugo potoka Lijaka.
3. steza 
Zaradi vedno večjega števila hangarjev, ki so jih Avstrijci postavljali v smeri proti Ozeljanu, v istem letu zgradijo tretjo stezo med cesto za Šmihel in Ozeljanom. Danes je tu pristajališče jadralnih padalcev.
4. steza 
V letu 1916 postavijo hangarje in stezo južno od Ozeljana oz. Na otavi.
5. steza 
Spomladi leta 1916 začnejo postavljati objekte med potokom Lijak in cesto pri Treh hišah. Stezo in pripadajoče objekte so uporabljali do padca Gorice, v mesecu avgustu 1916.

(avtor: Simon Gruden)