Ozeljan je vas v spodnji Vipavski dolini, ki je zaradi svoje prijetne sončne lege bila že zelo zgodaj naseljena. Šempasko polje, katerega del je tudi Ozeljan, leži približno 65 m nad morsko gladino, zato so temperature malo nižje kot v nižinah ob Tržaškem zalivu, vendar so vplivi morja zelo očitni. Ugodne klimacke razmere skozi večino leta ter zelo rodovitna zemlja sta omogočila močan razvoj poljedelstva in kmetijstva. V preteklosti so ljudje gojili različne kulture med katerimi sta izstopali koruza in pšenica.

Skozi vas že od nekdaj teče potok Ozeljanšček, ki izvira v Šmihelu in se izliva v Lijak. Ima strm padec, zato je bilo na njem možno zgraditi mline. Skozi zgodovino naj bi v različnih obdobjih na tem potoku stalo kar sedem mlinov. Do današnjih dni sta se ohranila dva; delno ohranjen se nahaja v Šmihelu, (Leskovec – Liskuca), skoraj v celoti ohranjenega pa je mogoče najti v središču Ozeljana (Ozeljan 51). Slednji je bil znan daleč na okrog in ljudje so sem vozili žito in koruzo na kolesih, vozičkih, vozovih s konjsko in volovsko vprego. Včasih je bilo mletja toliko, da ljudje niso prišli na vrsto v celem dnevu. Takrat so koruzo in žito pustili v mlinu in so naslednji dan prišli po moko. Tisti pa, ki so prišli od daleč pa so prespali na seniku pri ljudeh v bližini mlina. Mogoče je prav to dejstvo pripeljalo do uporabe pregovora; kdor prvi pride prvi melje.

Skupek vseh teh dejavnikov je omogočil zelo močan razvoj mlinarstva in posledično je ena od glavnih jedi skozi zgodovino postala polenta iz koruznega zdroba. Nekoč je polenta poleg krompirja predstavljala osnovni vir preživetja. V tistih hudih časih so si samo bolje stoječi vaščani lahko privoščili obilnejše obede in zabeljena polenta s klobaso ali pršutom je bila bolj izjema kot pa pravilo. Tisti, ki si takega obeda niso morali privoščit so polento jedli brez prilog oz. s kislim mlekom. Vsa zgoraj omenjena zgodovinska dejstva so skozi čas omogočila trdno ves med Wozlenci (Ozeljanci) in polento. Mogoče je bil tudi to razlog, da se je leta 1991 takratna mladina odločila za organizacijo prvega Praznika Polente. Združena pod imenom kulturno društvo Lipa so v grajskem vrtu v Ozeljanu organizirali praznik, kateri je dajal večji poudarek na kmečke igre in ne toliko na kulinariko. Kmečkih igrah so bile takrat namenjene samo domačim ekipam, ki so se merile v sestavljanju starega voza, luščenju koruze, lovljenju čebule v vodnem vedru ter dirkanju s samokolnicami (krjulami). Navkljub zelo odmevnemu dogodku se praznik v naslednjem letu ni več ponovil. Na ponovno oživitev je bilo potrebno čakati celih 10 let. Leto 2001 se je na srečo vseh ljubiteljev tega praznika zapisalo v zgodovino kraja kot leto ponovne obuditve. Organizacijo je v naslednjih letih prevzela KS Ozeljan v sodelovanju z društvom 4X4 Lijak. Naslednja tri leta so postregla z rahlo spremenjenim praznikom, ki je že ponujal nekaj manj prostora kmečkim igram in ga le tega namenjal kulinariki. Kmečke igre so v tistih letih postregle z vrsto sprememb, najpomembnejša pa je bila zagotovo sodelovanje društev in krajevnih skupnosti iz okoliških vasi. Prav ta sprememba se bo skozi naslednja leta izkazala za odlično izbiro saj bo postala temelj sodelovanje med Šmihelom, Ozeljanom, Šempasom, Osekom in Vitovljami. Iz teh trdnih vezi so kasneje zrasla zelo uspešna projekta; Projekt Od Lijaka do Sekulaka, ter projekt Energija okusov.